Iz knjige Romana Leljaka,
"Cerkev umira v petek 13.",

"Iz 1. poglavja"

Kaplan Gruber je noč prej preživel v celjski župniji. Naročili so mu pomembno nalogo. Poročilo je pričakoval sam škof Rožman. Še ena naloga. Nikoli nikogar ni izneveril in tudi tokrat ne bo. Iz Ljubljane se je odpravil dan prej. Želel je prikriti svojo pot. Izbral je avto in se tako izognil lahko  nadzorovanemu železniškemu prometu. Le malo ljudi je vedelo, da je varovanje škofa Rožmana, opravljanje kurirskih poslov  samo krinka  skrivnostnega in najbolj prikritega delovanja cerkve tistega časa. Poročal in poslušal je samo škofa. Tako je razumel življenje in tako je bilo. Bil je romar skrivnostnih poti v skrivnostnih hramih in še dodatno prikrival najbolj varovane skrivnosti. Nakopičene jih je tako kot vedno zakopaval v brezna tajnosti osebnega  dela samega škofa in vrha slovenske cerkve. Bil je božji človek. 

Kaplan Gruber nikoli ni dvomil v svoje delo. Življenje so vodili mešetarji, barantači, prevladovala je hinavščina, prirojena zavist. Ni se bal sebičnih čustev. Ni ga bilo sram niti spolzkih grehov. Vodila ga je samo tesno objemajoča pripadnost, ki je v svoji globini že zdavnaj presegla človekovo ljubezen; pripadal je bogu in njegovi ljubezni.  Noč je prespal v celjski župniji. Večkrat je tam prenočeval in nikoli nihče ni preveč spraševal. To je imel rad. Noč je ljubil kot samotno uro, ki ga je čuvala od vseh in od samega sebe. Ni želel, da ga kdorkoli škropi s svojimi problemi in mislimi.

Vlak, ki ga je pričakoval, je imel čas prihoda ob petih popoldan.  Veselil se je zgodnjosti.  Pripravljenost pomeni čas. Čas pomeni zmago. V mislih so mu odzvanjale ene od zadnjih besed, ki mu jih je namenil škof Rožman: »Ukazano nam je iz nebes, posebno pa tebi, da nikoli ne čutiš ljubezni. Srčna skopost je trdnost, ki edina jamči našo prihodnost. Pred bogom nimaš pravice zapirati notranjih duri, tudi tistih ne, ki jih enkrat in samo enkrat odpreš, da gledaš tisto, kar ostalim vernikom ni dano. To je božja volja. Tvoje življenje je tihi grob očeta, ki mu pomagaš razpihovati njegove misli. Verjeti moraš, moliti in ti bodo nebeške sence s svojo svetlobo in senco dajale potrebno kapljo življenja in oče  ti bo pokazal solze hvaležnosti.«

Plačilo Vatikanu za organizacijo poti (podganja pot) umika zločincev. 13. februarja 1944 in 13. julija 1945 sta se zgodila dva zamolčana dogodka, ki bi bistveno spremenila slovensko zgodovino.....






Odpravil se je na vzhodno stran. Na železniško postajo je želel priti z notranje strani. Trudil se je, da bi kljub svoji tujosti ostal običajen in neopažen potnik.  Potrebna previdnost je bila del življenja.  Opazovalec nikoli ne bi opazil, da je v snegu prepoznal sveže stopinje treh vojakov. Njegovi gibi so bili  brezoblični, nič posebni, predvsem pa lahki.

Pisarna odpravnika je bila zaprta. Vojaki so v pisarni bili, a so tudi odšli nazaj v smeri čakalnice. Stopinje in napol pokajen, umazano rumen ogorek cigarete,  mu  v trenutku povedal, da je eden od vojakov nestrpno čakal nekaj minut pred pisarno. V pisarno ni vstopil zaradi svoje vnetosti do cigaret. Vedel je, da ga bo v čakalnici prepoznal. Bil je najtežji med njimi. Stopinje so roman  osebnosti, prispodoba  značaja in navad. Najlažji med njimi med hojo ni pravilno dvigoval desne noge. Ni to bila enkratna poškodba. Simetrična vleka noge je kazala na prirojeno  napako. O tretjem ni razmišljal. Ni bilo potrebe. V svojih mislih je iz stopinj že utelesil  vojake. Niso bili del  njegove naloge.

Odpravnik, manjši debelušasti moški, je dajal sliko osivelega starca, ki je brez lišpa, brez žide poosebljal povprečje smrtnika. S pretirano počasnostjo je dvignil glavo in se malo zdrznil takoj, ko je verjetno opazil snežno beli ovratnik kaplana Gruberja. Vseeno pa ni pokazal pretirane navdušenosti. Njegova ljubezen do dela je v mnogih letih splahnela. Tega očitno ni niti želel prekrivati. Visoko čelo je ovenčalo starost, kazalo pa je tudi njegov duh. Vase zagrnjen je spregovoril:

»Želite prosim, gospod župnik? Kaj pa je vas prineslo v te kraje?«

Pisarna je bila majhna. Vonjalo je po domačih kuhanih klobasah...



Cena knjige je 24,00 €.

Založba Atilova knjiga
Kapelski Vrh 100
9252 Radenci
info@roman-leljak.si








 






Klikni na sliko za povečavo

V bližini cerkve Marije Snežne na Svetini je župnik leta 1945 ob božjem drevesu skril  mapo o skrivnem  predoru v zapuščenem rudniku laporja.

Klikni na sliko za povečavo

Božje drevo


Klikni na sliko za povečavo

Draža Mihajlović, general in komandant Srbskih četnikov
je v začetku leta 1944 preko svojih obveščevalnih oficirjev organiziral prevoz večje količine zlata in denarja, veliko dokumentacije v Švico. Vpleten je bil obveščevalec štajerskega četniškega bataljona, ki ga je vodil Jože Melaher. V Švico je tisto leto poslal veliko svojih oficirjev. Slovenska cerkev je blago zadržala in ga skrila, da bi ga po končani vojni odpeljala v Rim.


Klikni na sliko za povečavo

Iz vsebine knjige

Roman ponuja  napeto zgodbo, ki temelji na resničnih dogodkih, ki so se zgodili konec leta 1945. Ivana Hercoga partizani zaprejo v taborišče na Teharjah kot vojnega  dobičkarja, Aneja Jezernika pa kot urednika slovenskega četniškega časopisa Kri in zemlja. V taborišču sta izvedela od četniškega obveščevalca o tajni akciji. Vključi se tudi cerkev...